|
1. cvetka
rtel
sem si floyde, kot vedno poprej, danes celo na ipodu, ki ga začudo nisem kje
pozabil. Od lizike, ki mi jo je dala, je ostala le plastična že precej zgrižena
palčka, na kateri je prej stala sladka kroglica, ki sem jo lahko končno
sproščeno grizel kot takrat, ko nam je bilo to še prepovedano. Spominjam se, ko
sem to storil preden sem vstopil skozi vrata in prislonl karto na zelen čekér. Kot da bi odgriznil hrustljav
zadek zlatega crabre. Kot da bi me sladko pičilo brez hudih posledic.
Ampak vse mine. Na glavni šipi, ki je bila od mene kar precej oddaljena in
takrat dosegljiva samo z očmi, sta se brisalca počasi drgnila ob steklo.
Navzven. Delala sta obliko velike M, ki je hitro nastajala in počasi izginjala,
spet in spet. Deževalo je že ko sem vstopil, že nekaj časa nazaj, najbolj ravno
ko sem zaprl svoj nezložljivi dežnik in iskal Urbano po vseh žepih. Voznik me
je seveda gledal kot da sem največji debil, ki ga je videl v svojem
zdolgočasenem življenju, jaz pa sem vedno bolj živčno preiskoval vse luknje po svoji
usnjeni jakni. Seveda sem jo imel ves čas v roki. Jah, spet sem pokasiral
posmehovanje polovice avtobusa. Njegov obraz pa me je prav dobro opisal tisti
trenutek, a me to na njem ni prav nič zbodlo. Deževno vreme je prav prijetno na
pogled, ko enkrat sediš ob gospe, ki ni videla dišeče kopeli že kak mesec.
Ampak pustimo to... Od nikoder ni svetilo tako kot takrat poleti. Pravzaprav
vsako popoldne poleti, petnajst čez tri, ko se natrpan avtobus prevrača iz ene
grbine v drugo. Naša cesta je obup. Bilo mi je ravno prav toplo zaradi toplega
vetra, ki je prijazno zavijal iz rež nad menoj. Poleg tiste zatežene hruške tam
spredaj, ki za lajf obrača volan, sem poznal le njo. Eva smo jo klicali. Že od
nekdaj, ker so starši dali tako ime. Pozdravila me je, ko sem prišel, potem pa
se je z levo roko naslonila na ozko poličko pod oknom in si naprej z odprto
dlanjo gubala svoja pubertetniška lica, ki pa teh znakov takrat še niso kazala.
Bila so čista, kot okno na katerega se je opirala. V oči mi je padlo namočeno
šolsko igrišče, ki mi je dalo vedeti, da ga še vedno nisem prebolel.
Po
peti budilki je jutranja svetloba spet zapolnila spalnico in me zbudila. Napušč
nad mano z gostimi grčami je na nek nov način rezal prah. Resnično. Nekaj časa
sem zrl v strop, ki se je na desno spuščal proti nenatančno pobeljeni steni, na
levi pa se je izgubljal v gosti neposesani spalnici, ki je na kolenih prosila
za pospravljanje. Vstal sem, ura je bila že nekaj čez enajst in kot vsak
vikend, je spet dišalo po kosilu. Za zajtrk sem zvil in prižgal na balkonu, da
sem se nakašljal in spljuval, kot vsako jutro. Tam sta me tiho čakala
včerajšnja nedokončana kava in poln pepelnik... Vzorci nad na pol budnim
telesom so se krivili in premikali v ritmu hoje nekoga po stanovanju in čudno zavijali
skupaj z zvokom. Vstal sem. Prah mi je še dodatno zabasal nos, ki je že
razmišljal o kosilu. Ko sem naredil prvi dim, me je napadla nenormalna
tresavica. Pravzaprav me je prešinila... Veke sem imel široma odprte, ležal sem
na postelji, oči sem s težavo obračal po grčah, mežikati ni šlo, mišice so bile
kot tiste puranje na krožniku... Osvetljenost spalnice se je kmalu sprevrnila v
jutranjo moro, saj česa podobnega še nisem nikoli doživel. Tisti občutek
tesnobe in nekega neznanega, vedno močnejšega pritiskanja na prsa, mi še zdaleč
ni ugajal, še manj pa nesposobnost premikanja. Fak, nekdo me gleda! Nekaj
živega je stalo ob moji postelji. Paranoično sem začel globje dihati, kot po
zadrževanju sape. Mišice so ostajale hrome in počutil sem se kot kak mrlič, ki
so ga črvi začeli načenjati. Neprimerljivo huje kot mora.
Po
urah trajajoče, neopisljive krutosti, sem spet vstal, tokrat je bila ura okrog
šest zjutraj, ves prepoten sem se tresel sredi svoje spalnice, se strahoma
tipal po obrazu in se zbal lastnega odseva v televiziji. Pravzaprav me je
dokončno zbudilo šele materino pripravljanje pribora za kosilo.
Spet
pišem ponoči, zunaj na balkonu. Ura bo kmalu tri in kakor vsako noč, s prižgano
dvajseto cigareto, razmišljam. Sploh nisem vedel, da čutim tako tesno
navezanost do nje, vsaj ne dokler se ni izteklo moje zadnje šolsko leto in si
je zaželela svobodno zadihati. Morda je vedela že od samega začetka, kot
kirurg, ki ti smehljaje baše plin v usta in ti pravi: ''Štej si življenje od
dvajset nazaj, morda se ponovno rodiš.'' Res? To je bilo njeno darilo zame?
Uničene počitnice, zgrešena matura, tablete. Res pa je, da je ne morem kriviti
za vse to in če bi me povabila na kavo, bi po vsej verjetnosti pritrdil. Ampak
vseeno imam sfukan lajf. Vedno mi je bilo všeč, ko ji je šlo na kozlanje ob
mojem telesu, ker je vedela, da me sama presega, pa vendar ni tega nikoli hotela
priznati. Najbrš sem preveč zakomplicirana oseba in vsakomur po nekem času
dopizdim. Po skoraj dveh mesecih in vmesnih one-night-standih še kar čakam, da
bi se kdaj dobila in ne morem spustiti dejstva, da bi... sovražim ta ''ČE''.
Kako zares preproste so njene oči, preprosto rjave, neopisljive in nejasne.
Njen pogled me je vedno neboleče mučil in še vedno me kdaj pa kdaj, le da zdaj
vedno bolj boli. Zanimivo kako se človek zaljubi, sploh ni nujno, da se to
zgodi po določenem času. Očitno so začarane točke vedno klopce po Ljubljani.
Ponoči, enkrat v maju, sva sedela na kamniti hladni klopci in pila tretje pivo.
Vse se mi je zdelo dokaj normalno, dokler ni začel pihati topel veter. Gledala
me je v oči. Pogled je trajal zares dolgo. Ponavadi, če traja dlje od treh
sekund, se ga označi za awkward-eye-contact,
tokrat ni šlo za to.
|
