Sonetni venec

1.

Iz nôtraj glas s ta lepših vencev poje,

prepleta verz pesníkov k' sam poseda.

Z ljubeznijo pred njim se polni skleda,

bolèčno zliva misli samosvoje.

Mladenki bèsedo posveča, veže,

da le bila bi z njim vsa dolga leta,

da srca bíla bi za večno speta.

Ko plete stih večkrát ga trn poreže.

Črnilo pleše prek mokréga vida,

na rame boj obes' mi Normandije,

sem narodu stavbé kariatída.

In tebi, bistvo s solz na list se zlije,

ker mu ljubezen, v hrbet si robida,

v petnájst je pesmi zložil poezije.

2.

V petnájst je pesmi zložil poezije,

da b' manjša bla mu bolečinska ječa,

in da bi naj'na bla ljubezen sreča,

bolj stara od prašné muzealíje.

Iskalec bil sem najstarejših basov.

A hvalo tebi vsako slavček piska,

prav t'ko kot duša vedno mi zavriska,

ko gledaš me v oči z vrhnjíh atlásov.

Osemnajstletni fant največja zmeda.

Zaljubljena mu roka ne počije,

zato bolj malo polni lica bleda.

Mu srcé daleč najglasnejše bije.

Iz žilic srčnih vsak je zven beseda,

iz k'terih mu ljubezni 'spoved klije.

3.

Iz k'terih mu ljubezni 'spoved klije

sparevajo najbistrejše se vode,

ki rabim jih da me ne v glavi bode,

ko slišim grlo tvoje simfonije.

Brez tebe draga ni mi za živeti,
bi stopil en korak tja bliže cesti,
prav vse bi mirno bilo moji vesti.
Kaj hočeš me sploh kdaj ob sebi imeti?

Je Bog mi duša tvoja in telesce?
On vedno kaznuje najbol'še broje,
tud k'terih še vzletelo ni peresce.

In kaznovano mora biti moje,
upiram se skušnjavi dolge mesce
vseh src se branim, čakam le na tvoje.

4.
izgubljeno

5.

Iskreno ljubi glas mi tvoj prekrasni,

razblini meglo večnega vprašanja,

al je drugačen svet od valovanja

morja in rek ki meni niso jasni.

Bi tvoje veke ven se kdaj iztekle

če svet zapustil bi enkrat predčasno?

Nič več na širnem svetu ni mi jasno.

Bi spet me gori misli težke pekle?

Sprašujem se če sij tam gor' obstaja,

če bi doumel svete insignije

če konc' na Zemlji zadnja je postaja.

Zdaj živim d'lje da list mi žalost pije

in čakam da pomlad ljubezni, maja

vse mračne misli večno daleč skrije.

6.,7.,8.,9.,10.,11.,12.,13.,14. izgubljeno

15. Akrostih

Iz nôtraj glas s ta lepših vencev poje.

V petnájst je pesmi zložil poezije,

Iz k'terih mu ljubezni 'spoved klije,

Vseh src se brani, čakajoč na tvoje.

Iskreno ljubi glas mi tvoj prekrasni,

Vse mračne misli vedno daleč skrije.

Oj celi rane, bolečinske strije,

Daj piti mi vodè, nikar ne ugasni!

Izraz obrazni 'čèl mi je slabeti

Gre z mano um goreč v mirne saje

Oh, če ne bi me h'tela rada imeti.

Blagajev cvet si 'k seješ travske raje

Enkrat, če bom ne mogel s tabo ž'veti

Cvet Vólčina mi grobu dal bo s'jaje.