Ko besede postanejo ovira

Ko ravno v poeziji
kjer pesnik vlada besedi
ta postane ovira.

Kjer sva prekrižala noge
v tihem praznem prostoru -
polnem izdihov
tam bi te ljubil
in ti kodral lase
do sončnega vzhoda.

Kjer ravno v daljni deželi
kjer vino vlada človeku -
počiva tvoje telo
in ve da te ljubim
ko tiho letim
ob sončnem vzhodu.

Sedem dni

Poizkušam biti nič -

da bi pobegnil z mokre blazine

ugnezden v pretežko sanjavost

pol šestih zjutraj bije
svetloba že moti dolgo utrujenost

enostavno ne gre -

izgubljam se nekje med njenim vratom
in globoko melanholijo.

Pozdravljeni,

sem Andrej in sem prazen!

Odnaša me

kristus, zakaj ne gre brez nje
brez njenih kodrov ki gredo po svoje

grizem si ustnice

in strmim v preteklost

v njene jutranje oči -

Alo! Obstoj!

Z vsakim vprašanjem iz sebe vlečemo tisto bistvo, ki je morda prav v nas samih, ki je po dolgem nesmiselnem obstoju, le dobilo poleg telesne oblike, z instinktnim mehanizmom želje po preživetju, tudi obliko svobodnega razmišljanja. A ta noče nikoli dati sama od sebe niti kančka kakršnegakoli smisla, zato vsak posebej doživljamo strah pred smrtjo na svoj najbolj nenaraven in strašen način. Morda pa ta le ni tako boleča, vsaj ne za tistega, ki ga zaradi radovednosti, ki je prevečkrat prepletena s trpljenjem, prekmalu doleti priložnost, da se z njo sreča in je morda sama podobna prvim sončnim žarkom, ki so mi bili mnogokrat edini pravi razlog, da morda le nisem bil mimobežna senca celemu svetu. Najbrž konec le ni tako temen in je bolj podoben singularnosti kjer ni barv, oblik in čustev, da bi jih zaznavali - kjer pa so vseeno skrite vse podobe široke stvarnosti, vse možne kombinacije obstoja, ki delujejo nezavedno in hkrati, le da teh tam nismo sposobni čutiti in doživljati. Besede znajo biti skrajno brezpomenske, dokler te niso izbrane in vnaprej skrbno načrtovane ter po možnosti, kot te - zapisane z rosnimi očmi. Vedno sem sovražil dejstvo, da nisem bil nikoli sposoben opisati svojih doživljajev in občutenj, vsaj ne do te podtankosti, ker nas jezik tako močno omejuje, da bi lahko s prebiranjem tega sestavka vse še enkrat podoživel, ali pa se temu vsaj delno približal, da samega sveta - časa-prostora, ki je tako hitro prestopil moj obstoj, ne bom nikoli sposoben do podtankosti razumeti in ga z nekaj dejstvi celega opisati, kakor sem ga zares doživljal sam. Ko se ljudje sprašujejo o smislu, jim pravim, da je prva polovica skrita, drug del pa lahko vsak posameznik odkrije le sam, da se lahko ta nato le-ta sklene v popoln trenutek združenosti neopisljivega in doživljenega, ter odpre rano ki nas zlije v novi svet, kjer ni dimenzij, prostora in kjer prostor ni nikakor podoben temu. Neverjetno se mi zdi dejstvo, da se da najti smisel prav v ljubezni in spoštovanju, ki jo je prav vsak sposoben deliti z nekom, prevelikokrat pa se zgodi, da ljudje vsega tega niso sposobni ceniti in začno, takrat ko je prav ljubiti najbolj pomembno, stvar zanemarjti, namesto, da bi jo s popolno vnemo naprej gojili in se ji posvečali z največjo možno strastjo, ji odpirali vrata sprememb in možnost razvitja nečesa več - tistega, kar nas presega - pa čeprav zna biti to še tako težko in nadvse nemogoče. Čas in vztrajnost narave sta ustvarila nekaj najčudovitejšega in najkompleksnjejšega, ki je vredno hvale in občudovanja in najbrž ne bo nikoli do podtankosti razloženo - naš um. Že samo misel na to, da se nekaj kar nima fizikalnih lastnosti zaveda samega sebe je prav neverjetna in hkrati lepa - pa čeprav ne bomo nikoli sposobni pojasniti vseh nemogočih in nelogičnih naravnih pojavov, ki nas obkrožajo prav vsak dan. Vseeno se lahko zamislimo nad dejstvom, da je naključje izbralo prav nas, da je iz skoraj nemogočega ustvarilo to kar danes živi, najlepše, ker se je za to tako odločilo naključje samo in nam dalo vedeti, da je zato vredno živeti in z veseljem ustvarjati nove podobe prav vsak trenutek naših mogočnih, razpetih in predvsem ločenih življenj - da ni vredno sveta zapuščati predčasno, ker nas v prihajajočem čaka še veliko za zdaj še skritega, nerazumljivega in nezrelega za naša mlada lica.

Med pravljične spomine (predogled)

1. cvetka V rtel sem si floyde, kot vedno poprej, danes celo na ipodu, ki ga začudo nisem kje pozabil. Od lizike, ki mi jo je dala, je ostala le plastična že precej zgrižena palčka, na kateri je prej stala sladka kroglica, ki sem jo lahko končno sproščeno grizel kot takrat, ko nam je bilo to še prepovedano. Spominjam se, ko sem to storil preden sem vstopil skozi vrata in prislonl karto na zelen čekér. Kot da bi odgriznil hrustljav zadek zlatega crabre. Kot da bi me sladko pičilo brez hudih posledic. Ampak vse mine. Na glavni šipi, ki je bila od mene kar precej oddaljena in takrat dosegljiva samo z očmi, sta se brisalca počasi drgnila ob steklo. Navzven. Delala sta obliko velike M, ki je hitro nastajala in počasi izginjala, spet in spet. Deževalo je že ko sem vstopil, že nekaj časa nazaj, najbolj ravno ko sem zaprl svoj nezložljivi dežnik in iskal Urbano po vseh žepih. Voznik me je seveda gledal kot da sem največji debil, ki ga je videl v svojem zdolgočasenem življenju, jaz pa sem vedno bolj živčno preiskoval vse luknje po svoji usnjeni jakni. Seveda sem jo imel ves čas v roki. Jah, spet sem pokasiral posmehovanje polovice avtobusa. Njegov obraz pa me je prav dobro opisal tisti trenutek, a me to na njem ni prav nič zbodlo. Deževno vreme je prav prijetno na pogled, ko enkrat sediš ob gospe, ki ni videla dišeče kopeli že kak mesec. Ampak pustimo to... Od nikoder ni svetilo tako kot takrat poleti. Pravzaprav vsako popoldne poleti, petnajst čez tri, ko se natrpan avtobus prevrača iz ene grbine v drugo. Naša cesta je obup. Bilo mi je ravno prav toplo zaradi toplega vetra, ki je prijazno zavijal iz rež nad menoj. Poleg tiste zatežene hruške tam spredaj, ki za lajf obrača volan, sem poznal le njo. Eva smo jo klicali. Že od nekdaj, ker so starši dali tako ime. Pozdravila me je, ko sem prišel, potem pa se je z levo roko naslonila na ozko poličko pod oknom in si naprej z odprto dlanjo gubala svoja pubertetniška lica, ki pa teh znakov takrat še niso kazala. Bila so čista, kot okno na katerega se je opirala. V oči mi je padlo namočeno šolsko igrišče, ki mi je dalo vedeti, da ga še vedno nisem prebolel. Po peti budilki je jutranja svetloba spet zapolnila spalnico in me zbudila. Napušč nad mano z gostimi grčami je na nek nov način rezal prah. Resnično. Nekaj časa sem zrl v strop, ki se je na desno spuščal proti nenatančno pobeljeni steni, na levi pa se je izgubljal v gosti neposesani spalnici, ki je na kolenih prosila za pospravljanje. Vstal sem, ura je bila že nekaj čez enajst in kot vsak vikend, je spet dišalo po kosilu. Za zajtrk sem zvil in prižgal na balkonu, da sem se nakašljal in spljuval, kot vsako jutro. Tam sta me tiho čakala včerajšnja nedokončana kava in poln pepelnik... Vzorci nad na pol budnim telesom so se krivili in premikali v ritmu hoje nekoga po stanovanju in čudno zavijali skupaj z zvokom. Vstal sem. Prah mi je še dodatno zabasal nos, ki je že razmišljal o kosilu. Ko sem naredil prvi dim, me je napadla nenormalna tresavica. Pravzaprav me je prešinila... Veke sem imel široma odprte, ležal sem na postelji, oči sem s težavo obračal po grčah, mežikati ni šlo, mišice so bile kot tiste puranje na krožniku... Osvetljenost spalnice se je kmalu sprevrnila v jutranjo moro, saj česa podobnega še nisem nikoli doživel. Tisti občutek tesnobe in nekega neznanega, vedno močnejšega pritiskanja na prsa, mi še zdaleč ni ugajal, še manj pa nesposobnost premikanja. Fak, nekdo me gleda! Nekaj živega je stalo ob moji postelji. Paranoično sem začel globje dihati, kot po zadrževanju sape. Mišice so ostajale hrome in počutil sem se kot kak mrlič, ki so ga črvi začeli načenjati. Neprimerljivo huje kot mora. Po urah trajajoče, neopisljive krutosti, sem spet vstal, tokrat je bila ura okrog šest zjutraj, ves prepoten sem se tresel sredi svoje spalnice, se strahoma tipal po obrazu in se zbal lastnega odseva v televiziji. Pravzaprav me je dokončno zbudilo šele materino pripravljanje pribora za kosilo. Spet pišem ponoči, zunaj na balkonu. Ura bo kmalu tri in kakor vsako noč, s prižgano dvajseto cigareto, razmišljam. Sploh nisem vedel, da čutim tako tesno navezanost do nje, vsaj ne dokler se ni izteklo moje zadnje šolsko leto in si je zaželela svobodno zadihati. Morda je vedela že od samega začetka, kot kirurg, ki ti smehljaje baše plin v usta in ti pravi: ''Štej si življenje od dvajset nazaj, morda se ponovno rodiš.'' Res? To je bilo njeno darilo zame? Uničene počitnice, zgrešena matura, tablete. Res pa je, da je ne morem kriviti za vse to in če bi me povabila na kavo, bi po vsej verjetnosti pritrdil. Ampak vseeno imam sfukan lajf. Vedno mi je bilo všeč, ko ji je šlo na kozlanje ob mojem telesu, ker je vedela, da me sama presega, pa vendar ni tega nikoli hotela priznati. Najbrš sem preveč zakomplicirana oseba in vsakomur po nekem času dopizdim. Po skoraj dveh mesecih in vmesnih one-night-standih še kar čakam, da bi se kdaj dobila in ne morem spustiti dejstva, da bi... sovražim ta ''ČE''. Kako zares preproste so njene oči, preprosto rjave, neopisljive in nejasne. Njen pogled me je vedno neboleče mučil in še vedno me kdaj pa kdaj, le da zdaj vedno bolj boli. Zanimivo kako se človek zaljubi, sploh ni nujno, da se to zgodi po določenem času. Očitno so začarane točke vedno klopce po Ljubljani. Ponoči, enkrat v maju, sva sedela na kamniti hladni klopci in pila tretje pivo. Vse se mi je zdelo dokaj normalno, dokler ni začel pihati topel veter. Gledala me je v oči. Pogled je trajal zares dolgo. Ponavadi, če traja dlje od treh sekund, se ga označi za awkward-eye-contact, tokrat ni šlo za to.

Predstavljam si... II

kako tvojega srca ni blizu
kako pozna ura postaja vedno težja
kakor si me prijela za roko
tako me vodi po cvetju na dolge planjave
kjer izgineva jaz in ti
kjer počijeva

Predstavljam si... I

kako je tvoje srce prisotno v moji majhni sobi
kako prostor postane jasen, kljub pozni uri
kakor me primeš za roko
tako me vodiš skozi podboje v temnejše prostore
kjer izgineta jaz in ti
kjer je bit

Zakaj ni ta trenutek večen?

Zakaj ni ta trenutek...

Oba naju zebe do kosti, ker se poletje poslavlja,
ker sva sama, ponoči ob lučeh, v podhodu blizu jeznih oseb,
in ker uporabljam ''sva'' - ker se ti to zdi zelo ljubo.

Oba naju mrazi ljubljanski veter in vonj po jeseni
in vonj, ki praviš da ti je všeč, ko si naslonjena ob moje misli.
Nežna si z mojimi rokami - kot, da jih nočeš pozabiti.

Toplo ti je, ko odhajam, ker veš da se bom vrnil,
ker se mi srce vedno bolj polni. In ko mi rečeš:
''Zakaj moraš že iti?'' - čutim, kot da je trenutek...

...večen?