Alo! Obstoj!

Z vsakim vprašanjem iz sebe vlečemo tisto bistvo, ki je morda prav v nas samih, ki je po dolgem nesmiselnem obstoju, le dobilo poleg telesne oblike, z instinktnim mehanizmom želje po preživetju, tudi obliko svobodnega razmišljanja. A ta noče nikoli dati sama od sebe niti kančka kakršnegakoli smisla, zato vsak posebej doživljamo strah pred smrtjo na svoj najbolj nenaraven in strašen način. Morda pa ta le ni tako boleča, vsaj ne za tistega, ki ga zaradi radovednosti, ki je prevečkrat prepletena s trpljenjem, prekmalu doleti priložnost, da se z njo sreča in je morda sama podobna prvim sončnim žarkom, ki so mi bili mnogokrat edini pravi razlog, da morda le nisem bil mimobežna senca celemu svetu. Najbrž konec le ni tako temen in je bolj podoben singularnosti kjer ni barv, oblik in čustev, da bi jih zaznavali - kjer pa so vseeno skrite vse podobe široke stvarnosti, vse možne kombinacije obstoja, ki delujejo nezavedno in hkrati, le da teh tam nismo sposobni čutiti in doživljati. Besede znajo biti skrajno brezpomenske, dokler te niso izbrane in vnaprej skrbno načrtovane ter po možnosti, kot te - zapisane z rosnimi očmi. Vedno sem sovražil dejstvo, da nisem bil nikoli sposoben opisati svojih doživljajev in občutenj, vsaj ne do te podtankosti, ker nas jezik tako močno omejuje, da bi lahko s prebiranjem tega sestavka vse še enkrat podoživel, ali pa se temu vsaj delno približal, da samega sveta - časa-prostora, ki je tako hitro prestopil moj obstoj, ne bom nikoli sposoben do podtankosti razumeti in ga z nekaj dejstvi celega opisati, kakor sem ga zares doživljal sam. Ko se ljudje sprašujejo o smislu, jim pravim, da je prva polovica skrita, drug del pa lahko vsak posameznik odkrije le sam, da se lahko ta nato le-ta sklene v popoln trenutek združenosti neopisljivega in doživljenega, ter odpre rano ki nas zlije v novi svet, kjer ni dimenzij, prostora in kjer prostor ni nikakor podoben temu. Neverjetno se mi zdi dejstvo, da se da najti smisel prav v ljubezni in spoštovanju, ki jo je prav vsak sposoben deliti z nekom, prevelikokrat pa se zgodi, da ljudje vsega tega niso sposobni ceniti in začno, takrat ko je prav ljubiti najbolj pomembno, stvar zanemarjti, namesto, da bi jo s popolno vnemo naprej gojili in se ji posvečali z največjo možno strastjo, ji odpirali vrata sprememb in možnost razvitja nečesa več - tistega, kar nas presega - pa čeprav zna biti to še tako težko in nadvse nemogoče. Čas in vztrajnost narave sta ustvarila nekaj najčudovitejšega in najkompleksnjejšega, ki je vredno hvale in občudovanja in najbrž ne bo nikoli do podtankosti razloženo - naš um. Že samo misel na to, da se nekaj kar nima fizikalnih lastnosti zaveda samega sebe je prav neverjetna in hkrati lepa - pa čeprav ne bomo nikoli sposobni pojasniti vseh nemogočih in nelogičnih naravnih pojavov, ki nas obkrožajo prav vsak dan. Vseeno se lahko zamislimo nad dejstvom, da je naključje izbralo prav nas, da je iz skoraj nemogočega ustvarilo to kar danes živi, najlepše, ker se je za to tako odločilo naključje samo in nam dalo vedeti, da je zato vredno živeti in z veseljem ustvarjati nove podobe prav vsak trenutek naših mogočnih, razpetih in predvsem ločenih življenj - da ni vredno sveta zapuščati predčasno, ker nas v prihajajočem čaka še veliko za zdaj še skritega, nerazumljivega in nezrelega za naša mlada lica.