Med pravljične spomine (predogled)

1. cvetka V rtel sem si floyde, kot vedno poprej, danes celo na ipodu, ki ga začudo nisem kje pozabil. Od lizike, ki mi jo je dala, je ostala le plastična že precej zgrižena palčka, na kateri je prej stala sladka kroglica, ki sem jo lahko končno sproščeno grizel kot takrat, ko nam je bilo to še prepovedano. Spominjam se, ko sem to storil preden sem vstopil skozi vrata in prislonl karto na zelen čekér. Kot da bi odgriznil hrustljav zadek zlatega crabre. Kot da bi me sladko pičilo brez hudih posledic. Ampak vse mine. Na glavni šipi, ki je bila od mene kar precej oddaljena in takrat dosegljiva samo z očmi, sta se brisalca počasi drgnila ob steklo. Navzven. Delala sta obliko velike M, ki je hitro nastajala in počasi izginjala, spet in spet. Deževalo je že ko sem vstopil, že nekaj časa nazaj, najbolj ravno ko sem zaprl svoj nezložljivi dežnik in iskal Urbano po vseh žepih. Voznik me je seveda gledal kot da sem največji debil, ki ga je videl v svojem zdolgočasenem življenju, jaz pa sem vedno bolj živčno preiskoval vse luknje po svoji usnjeni jakni. Seveda sem jo imel ves čas v roki. Jah, spet sem pokasiral posmehovanje polovice avtobusa. Njegov obraz pa me je prav dobro opisal tisti trenutek, a me to na njem ni prav nič zbodlo. Deževno vreme je prav prijetno na pogled, ko enkrat sediš ob gospe, ki ni videla dišeče kopeli že kak mesec. Ampak pustimo to... Od nikoder ni svetilo tako kot takrat poleti. Pravzaprav vsako popoldne poleti, petnajst čez tri, ko se natrpan avtobus prevrača iz ene grbine v drugo. Naša cesta je obup. Bilo mi je ravno prav toplo zaradi toplega vetra, ki je prijazno zavijal iz rež nad menoj. Poleg tiste zatežene hruške tam spredaj, ki za lajf obrača volan, sem poznal le njo. Eva smo jo klicali. Že od nekdaj, ker so starši dali tako ime. Pozdravila me je, ko sem prišel, potem pa se je z levo roko naslonila na ozko poličko pod oknom in si naprej z odprto dlanjo gubala svoja pubertetniška lica, ki pa teh znakov takrat še niso kazala. Bila so čista, kot okno na katerega se je opirala. V oči mi je padlo namočeno šolsko igrišče, ki mi je dalo vedeti, da ga še vedno nisem prebolel. Po peti budilki je jutranja svetloba spet zapolnila spalnico in me zbudila. Napušč nad mano z gostimi grčami je na nek nov način rezal prah. Resnično. Nekaj časa sem zrl v strop, ki se je na desno spuščal proti nenatančno pobeljeni steni, na levi pa se je izgubljal v gosti neposesani spalnici, ki je na kolenih prosila za pospravljanje. Vstal sem, ura je bila že nekaj čez enajst in kot vsak vikend, je spet dišalo po kosilu. Za zajtrk sem zvil in prižgal na balkonu, da sem se nakašljal in spljuval, kot vsako jutro. Tam sta me tiho čakala včerajšnja nedokončana kava in poln pepelnik... Vzorci nad na pol budnim telesom so se krivili in premikali v ritmu hoje nekoga po stanovanju in čudno zavijali skupaj z zvokom. Vstal sem. Prah mi je še dodatno zabasal nos, ki je že razmišljal o kosilu. Ko sem naredil prvi dim, me je napadla nenormalna tresavica. Pravzaprav me je prešinila... Veke sem imel široma odprte, ležal sem na postelji, oči sem s težavo obračal po grčah, mežikati ni šlo, mišice so bile kot tiste puranje na krožniku... Osvetljenost spalnice se je kmalu sprevrnila v jutranjo moro, saj česa podobnega še nisem nikoli doživel. Tisti občutek tesnobe in nekega neznanega, vedno močnejšega pritiskanja na prsa, mi še zdaleč ni ugajal, še manj pa nesposobnost premikanja. Fak, nekdo me gleda! Nekaj živega je stalo ob moji postelji. Paranoično sem začel globje dihati, kot po zadrževanju sape. Mišice so ostajale hrome in počutil sem se kot kak mrlič, ki so ga črvi začeli načenjati. Neprimerljivo huje kot mora. Po urah trajajoče, neopisljive krutosti, sem spet vstal, tokrat je bila ura okrog šest zjutraj, ves prepoten sem se tresel sredi svoje spalnice, se strahoma tipal po obrazu in se zbal lastnega odseva v televiziji. Pravzaprav me je dokončno zbudilo šele materino pripravljanje pribora za kosilo. Spet pišem ponoči, zunaj na balkonu. Ura bo kmalu tri in kakor vsako noč, s prižgano dvajseto cigareto, razmišljam. Sploh nisem vedel, da čutim tako tesno navezanost do nje, vsaj ne dokler se ni izteklo moje zadnje šolsko leto in si je zaželela svobodno zadihati. Morda je vedela že od samega začetka, kot kirurg, ki ti smehljaje baše plin v usta in ti pravi: ''Štej si življenje od dvajset nazaj, morda se ponovno rodiš.'' Res? To je bilo njeno darilo zame? Uničene počitnice, zgrešena matura, tablete. Res pa je, da je ne morem kriviti za vse to in če bi me povabila na kavo, bi po vsej verjetnosti pritrdil. Ampak vseeno imam sfukan lajf. Vedno mi je bilo všeč, ko ji je šlo na kozlanje ob mojem telesu, ker je vedela, da me sama presega, pa vendar ni tega nikoli hotela priznati. Najbrš sem preveč zakomplicirana oseba in vsakomur po nekem času dopizdim. Po skoraj dveh mesecih in vmesnih one-night-standih še kar čakam, da bi se kdaj dobila in ne morem spustiti dejstva, da bi... sovražim ta ''ČE''. Kako zares preproste so njene oči, preprosto rjave, neopisljive in nejasne. Njen pogled me je vedno neboleče mučil in še vedno me kdaj pa kdaj, le da zdaj vedno bolj boli. Zanimivo kako se človek zaljubi, sploh ni nujno, da se to zgodi po določenem času. Očitno so začarane točke vedno klopce po Ljubljani. Ponoči, enkrat v maju, sva sedela na kamniti hladni klopci in pila tretje pivo. Vse se mi je zdelo dokaj normalno, dokler ni začel pihati topel veter. Gledala me je v oči. Pogled je trajal zares dolgo. Ponavadi, če traja dlje od treh sekund, se ga označi za awkward-eye-contact, tokrat ni šlo za to.